Armando Blažina je zaključil krog

Zaključil je krog….
12. avgusta sem pisal o veliki želji Antona Blažine iz Buenos Airesa, ki si je srčno želel, da bi se vrnil v rojstno domovino ali jo vsaj obiskal. Želja se mu ni nikoli uresničila. Smrt je bila hitrejša.
Njegov sin Armando Blažina, ki je bil že rojen v Buenos Airesu, je bil vseskozi deležen ljubezni do domovine svojega očeta. Oče ga je vzgajal v veliki ljubezni do »starega kraja«. Od mladih nog je bil aktiven v društvu Ljudski oder. Nekaj časa je bil celo njegov tajnik. Samo po sebi je bilo umevno, da se je prijavil na razpis za študij v Sloveniji, ki ga je razpisala Slovenska izseljenska matica. Leta 1964 je prišel v Slovenijo, skupaj z Rudolfom Štekarjem in Juan Angelo Šalijem. Rudolf doma iz Buenos Airesa, se je odločil za študij gradbeništva, Juan iz Rosarja je v Zagrebu študiral pomorstvo. Armando pa se je odločil za študij novinarstva v Ljubljani.
Tu je bil do vključno 1967, si pridobil znanje slovenskega jezika in se dobro uveljavil tudi v pisanju novinarskih prispevkov. Veliko je bil na Slovenski izseljenski matici (v nadaljevanju SIM). Le-ta je postala njegov drugi dom, tako kot tudi drugim študentom – izseljencem. Predvsem se je zaljubil v Slovenijo, spoznal tudi ostale predele Jugoslavije – nekoč skupne dežele. Veliko je potoval tudi po Evropi. Na enem od takih potovanj – na Poljsko je spoznal tudi življenjsko sopotnico.
Z mlado ženo – Poljakinjo se je vrnil v Argentino, kjer je še bolj pomagal v društvu. Veliko si je prizadeval za združitev takratnih štirih društev, v novo društvo Triglav. Potem, ko se mu je rodila hčerka, je storil tiso, kar njegov oče ni mogel, čeprav si je srčno želel – preselil se je v Slovenijo. Ne vrnil, temveč preselil oziroma izselil.
Najprej je bil predstavnik Aerolinas Argentinas za Jugoslavijo. Kasneje pa je odprl lastno potovalno agencijo ARTUR v Kamniku. Najbolj je bil vesel, kadar je lahko svoje potnike peljal v Južno Ameriko, še posebej v Argentino. Vzpostavljal je nove vezi med dvema državama, ki jih je enako ljubil.
Leta 1993 je že hudo bolan organiziral letalske karte za delegacijo SIM  ki se je skupaj z ansamblom Marko bando iz Murske Sobote udeležila 50 – te obletnice društva Slovenec v Bernalu. Tudi sam je odšel na pot s skupino, saj je želel v Buenos Airesu obiskati tudi bolno mamo.
Usoda je hotela, da sem kot takratni glavni tajnik SIM spremljal skupino do letališča Ronki v Trstu. Težko bi pozabil najino slovo. Že vidno utrujenemu, sem mu zaželel sreče in uspešen let tja in nazaj. »Pa pozdravi tam vse naše in pazi nase«, so bile moje besede ob slovesu. Utrujen me je pogledal in mirno rekel »Ne skrbi zame, vse bo dobro«. Bil sem zadnji, ki mu je stisnil roko v »staro – novi domovini«.
Ansambel Marko banda se je po nastopu v Bernalu in ostalih krajih po Argentini in Braziliji, vrnil sam….

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s