Rudniki so povsod po svetu potrebovali rudarje – izseljence. Belgija ni bila izjema.

Ker teh med domačim prebivalstvom ni bilo dovolj, so poklicali delavce od drugod – izseljence. Tako je bilo v ZDA, Franciji, Veliki Britaniji, Nizozemskem, Nemčiji in tudi Belgiji.
Od tam je tudi izhajal Ivan Kodeh. Steber slovenske skupnosti na območju Charleroi v Belgiji. Že dvajset let ga ni več. Toda njegovo delo je še vedno prisotno med Slovenci v tem delu Belgije. Bil je pobudnik številnih slovenskih aktivnosti v tem okolišu. Bil je tudi ustanovitelj in vodja slovenskega pevskega zbora Jadran.
Življenjska pot Ivana Kodeha je primer življenja dveh generacij – rudarjev: Ivan je bil rojen v Sloveniji 1926. V obdobju velike gospodarske krize so njegovi starši šli za kruhom v svet. V tistem času so tam potrebovali predvsem rudarje. Zato ni bilo težko ugibati, kam je odšla družina Kodeh leta 1929. Kot velika večina Slovencev iz osrednega dela Slovenije; Zasavja, Dolenjske, so odšli v Belgijo. Kjer je oče takoj začel delati v rudniku. Po pisanju »ilustriranega Slovenca » št. 43 iz leta 1929 so bile razmere za Slovence v Belgiji takrat slabše kot na Nizozemskem na primer. »Stanovanja so bila slabo urejena, socialno skrbstvo nezadostno, moralni nivo delavcev nizek, včasih zelo nizek. Versko življenje zaradi narodnostnega boja med Flamci in Valonci zelo trpi, zlasti še, ker posega tudi duhovništvo precej vanj. In to jako vpliva na tujce, ki so tam naseljeni.«
Morda so bila tudi zaradi tega slovenska društva na Nizozemskem predvsem kulturnega pomena. V Belgiji pa so bile takrat aktivne predvsem podporne organizacije, ki jim je bila kultura in jezik šele drugotnega pomena. Zaradi slabih socialnih razmer v Belgiji so si morali delavci sami pomagati.
Vseh slovenskih izseljencev v Belgiji je bilo leta 1929 cca 3000, ki so bili zaposleni v provincah Limburg in Liege (obe v severno vzhodnem delu države). Glavne slovenske naselbine so (bile) Eisden (1000), Zvariberg (500), Walterscheiu (500), Winterslagu (300), Seraingu itd. Izseljenski delegat pri jugoslovanskem poslaništvu v Bruslju je bil sicer Slovenec M. Kranjc, ki pa jim prav veliko, navkljub dobri volji ni mogel pomagati.
Družina Kodeh se je nastanila v Eisednu, kjer je oče spet delal v rudniku. Med drugo svetovno vojno je Ivan kot petnajstletni deček odšel v mornarico, kjer si je pridobil številne življenjske izkušnje in se naučil tujih jezikov. Takoj po koncu vojne so se Kodehovi iz Eisden preselili v Chatelineau. Ivan je dobil delo pri Rosartu v Fleurusu, kasneje pa se je preselil v Gouffre, kjer je prav tako delal v rudniku. Tu je zaradi svoje pridnosti stalno napredoval in končal delo kot glavni nadzornik. Le kaj bi dal , da bi to dočakal njegov oče, ki se je trudil v »jami« do upokojitve.
Ivanu je bila pri srcu slovenska pesem. Pesem mu je pomenila življenjsko ubranost in radost. »Pesem mu je bila izraz popolnosti v iskanju lepega« mu je bilo ob slovesu povedano. Prav zaradi ljubezni do petja je Ivan ustanovil pevski zbor Jadran in ga dolga leta tudi vodil. Ko so zboru pošle moči, pevci so se starali, novih sil iz Slovenije pa ni bilo, se je pridružil belgijskemu zboru iz Charleroija , kjer je pel vse do smrti.
Ob njegovem slovesu, so mu pevci zbora, kjer ni bilo skoraj nobenega Slovenca, zapeli pesem »Oj, Triglav, moj dom«. To je bila prava zvočna ilustracija njegove globoke ljubezni do slovenske zemlje.
Kmalu zatem so v Belgiji za vedno zaprli zadnji rudnik premoga…..

Ivan Kodeh 2Ivan Kodeh 1.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s