Anton Ingolič – izseljenski pisatelj.

 

 

Anton_Ingolič_1958

Drugo leto bo minilo 60 let, odkar je Državna založba Slovenije v Ljubljani  izdala roman Antona Ingoliča  » Kje ste Lamutovi?«.  S tem izidom knjige, so slovenski bralci  spoznali življenje slovenskih izseljencev, ki jih je borba za kruh pred mnogimi leti razkropila po svetu.

Anton Ingolič je leta 1956 nekaj mesecev preživel med našimi rojaki v Franciji. V tem času je nabiral vtise, ki jih je nato oblikoval v romanu  »Kje ste Lamutovi’«.

Roman obsega 472 strani in opisuje usode naših ljudi iz kmečko-rudarske družine, ki se je morala  po prvi svetovni vojni, zaradi težkih življenjskih pogojev izseliti v Francijo.

Problematika slovenskih izseljencev se ga je dotaknila leta 1927 v Parizu. Še globlje je prodrl v problematiko izseljenstva na podlagi tastovih pripovedi, ki je kot pekovski pomočnik delal v New Yorku. Med vojno je izseljenstvo oz. izgnanstvo  občutil na lastni koži. Nastali so romani Pred sončnim vzhodom (1945), Udarna brigada (1946), Deček z dvema imenoma (1955), Ugasla dolina (1956), in zgoraj omenjeni roman Kje ste, Lamutovi (1958),Pri naših v Ameriki (1964) Deklica iz Chicaga 1969.  V 80. letih se je zopet osredotočil na izseljensko tematiko in napisal Delovni dan sestre Marje (1980), Podobe njenega življenja (1985) in Družinski festival (1988).

Ko sem bil kot novi glavni tajnik na svojem  prvem občnem zboru Slovenske izseljenske matice leta 198, se ga dobro spominjam.  Občni zbor smo imeli v veliki dvorani na Magistratu. Prepričljivo je razpravljal o programu  Slovenske izseljenske matice za leto 1990.  Seveda sem do takrat prebral nekaj njegovih knjig. Najbolj mi je ostala v spominu roman Gimnazijka. Na tem sestanku sem pravzaprav prvikrat doslej videl v »živo« pisatelja katerega delo sem  prebral.  Spoštljivo sem ga poslušal. In ne samo jaz. Kmalu sem začutil, da je imel velik ugled med ostalimi člani občnega zbora slovenske izseljenske matice.. Ne vem če je bil že takrat bolan, toda bil je to njegov zadnji občni zbor. Umrl je leta 1992 v Ljubljani.

Ker je bil dolgoletni član Slovenske izseljenske matice in  eden od najbolj plodovitih pisateljev, ki so opisovali slovensko izseljenstvo se mi zdi pošteno in koristno , da povemo nekaj več o njem

Rodil se je v obrtniško-kmečki družini na Spodnji Polskavi pri Slovenski Bistrici. Oče Anton je bil mizar, mati Ana pa šivilja. V družini se je rodilo šestnajst otrok, vendar jih je le pet preživelo. Anton je bil najstarejši, zato naj bi prevzel družinsko obrt, vendar je bilo njegovo veselje do knjig močnejše. Po končani maturi ni prevzel očetove obrti, ampak odšel študirat v Pariz z namenom, da postane novinar, vendar je pristal na Sorboni, kjer je končal šolo za učitelje francoskega jezika. Preživljal se je kot natakar v študentski restavraciji in kot statist v La Comedie-Francaise. Jeseni 1928 se je vpisal na ljubljansko univerzo  na romanistiko in slovenščino kjer je leta1931  Po končanem študiju ni našel zaposlitve, zato se je ukvarjal s pisateljevanjem. Leta 1932 je dobil prvo službo kot profesor slovenščine in francoščine na ptujski gimnaziji.

Med drugo svetovno vojno je bil z družino izgnan v Srbijo, kjer je preživel 4 leta. Novembra 1944 so se preselili v Beograd, kjer je sodeloval v slovenskih oddajah Radia Beograd in v kulturno-posvetnem društvu Slovencev »France Rozman«.

Po vojni je spet poučeval v gimnazijah na Ptuju in v Mariboru, po letu 1955 pa se je ustalil v Ljubljani. Kot gimnazijski profesor se je upokojil leta 1965. Bil je glavni urednik revije Nova obzorja, od leta 1976 je bil dopisni član SAZU, od leta 1981 redni član.

Veliko je potoval in si ogledal Slovenijo, veliko evropskih glavnih mest, odpotoval je v Rusijo, ZDA, Egipt, Sudan in Etiopijo, kjer je kot ambasador deloval njegov brat Jože..

Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je na Zgornji Polskavi. Po njem so poimenovali osnovno šolo na Spodnji Polskavi in ulico na Zgornji Polskavi.

Ingolič Pri naših v Ameriki

2 thoughts on “Anton Ingolič – izseljenski pisatelj.

  1. Osnovnošolke in osnovnošolci na Ptuju, smo tekmovali za bralno značko, ki se je imenovala po Ingoliču. Dobila sem dve znački (zlato in bronasto) in izkaznico z eno značko imam še sedaj. Najbolj mi je ostal v spominu sprejem v našem gledališču, ko smo vsi prejemniki “bralne značke” bili povabljeni v gledališče in smo poslušali govor pisatelja Ingoliča . Bilo je leto 1966.

    Všeč mi je

    1. Draga Lucija – Radmila K
      Vesel sem, da Vas je moje pisanje spomnilo na prijeten dogodek iz vaše mladosti. Anton Ingolic je bil res popularen pisatelj. Ne samo na Štajerskem temveč povsod po Sloveniji. Sam se spominjam kako smo v Ljubljani v srednji šoli radi brali njegovo Gimnazijo.
      Lep pozdrav in oglasite se še kaj.
      Janez Rogelj

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s