Kot glavni tajnik Slovenske izseljenske matice sem se srečal z številnimi izseljenci. V razgovorih z njimi sem dostikrat hitro našel stično točko. Največkrat so to bili njihovi rojstni kraji, krajani, sodelavci, prijatelji… Stična točka z Francem Kurinčičem , povratnikom iz Argentine pa zame posebej zanimiva, zato o njej nekaj več besed.
Franc Kurinčič – Lovrenčkov se je leta 1900 rodil kot najstarejši otrok v številčni narodnostno zavedni družini, ki je živela v vasi Idrsko pri Kobaridu.
Pri štirinajstih letih in po dokončani osnovni šoli ter dvoletnem nadaljevalnem tečaju so družino Franca Kurinčiča preselili v Breginj, saj je njegovo rodno vas med prvo svetovno vojno zajela italijanska vojska. Vrnili so se po kobariškem zlomu in kmalu zatem so ga vpoklicali v 97. tržaški regiment. V Radgoni je doživel vojaški upor, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče.
Ob prihodu v Argentino dolgo ni našel stalne zaposlitve, zato se je preživljal z opravljanjem različnih del. Bil je pleskar, polagal je mozaike, pral delovne obleke, zidal, bil dekorater, gostilničar. Nazadnje je bil poslovodja trgovine La Superiora, kjer se je ukvarjal s prodajo vina na drobno.
Takrat sta v Buenos Airesu delovali dve slovenski društvi: Ljudski oder in Slovensko prosvetno društvo. Njihov član je bil tudi Franc Kurinčič, ki se je kasneje zavzel za ustanovitev Slovenskega prosvetnega društva 2 v drugem delu mesta, kjer je živelo veliko Slovencev, predvsem s Tolminske. Ob stoletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča je bil pobudnik meddruštvene proslave in predsednik prireditvenega odbora.
Leta 1945 je postal predsednik Odbora za jugoslovansko Primorje in bil zadolžen za seznanjanje svetovne javnosti s slovenskim Primorjem, Istro in Trstom ter za pošiljanje brzojavk v evropske prestolnice. Dve leti kasneje je bil izvoljen za podpredsednika Slovanskega sveta, organizacije, ki je združevala pet slovenskih društev. V istem letu so se štiri slovenska društva združila v Slovenski ljudski dom, kjer je bil Franc Kurinčič načelnik kulturnega odseka. Med drugo svetovno vojno so organizirali kulturno in politično propagando za podporo osvobodilnemu boju v Sloveniji in Jugoslaviji.
V Slovenijo se je vrnil leta 1948 s prvo skupino povratnikov na ladji »Partizanka«. Dogodke v zvezi s tem potovanjem je Kurinčič zelo plastično opisal v svojem dnevniku in ga objavil v knjižni obliki z naslovom ; »Na tej in oni strani oceana (Založba Borec 1981).
Posebej je zanimiv detajl, ko opisuje čase takoj po koncu druge svetovne vojne, ko so prihajali v Argentino novi emigranti. »Skorajda ni bilo dneva, da ne bi ta ali ona ladja pripeljala v Buenos Aires fašiste in naciste iz raznih evropskih držav. Časopisi so bili polni poročil o njih, komentarjev in izjav prišlekov. Niso pa poročali o poslovilnem večeru povratnikov v Babiloniji, ne o dohodu Partizanke, ki je aprila 1948 odplula polna izseljencev« si je pridušal Kurinčič.
V pristanišču, kjer je bila Partizanska zasidrana, je bilo tudi poslopje za emigrante, ki so se »rešili« izpod komunizma. Novi emigranti niso mogli razumeti navdušenja potnikov Partizanke za povratek v novo Jugoslavijo. Govorili so jim, da se vračajo v pekel. Ni in ni jim šlo v glavo, da Slovenci, ki so dolga leta živeli v Buenos Airesu, prostovoljno krasijo ladjo z jugoslovanskimi zastavami s petokrako zvezdo v sredini. Vsak dan so se vnemale razprave, prerekanja med starimi in novimi izseljenci in večkrat je prišlo celo do pretepa med njimi.
Stanovanje je dobil v Ljubljani – v novih mestnih blokih
Kot predsedniku potniškega odbora na ladji mu je, navkljub obilici težav, 19 junija 1948 uspelo pripeljati večjo skupino vračajočih se izseljencev na Reko.
Ta dogodek je bil v takratnih medijih dobro opisan. Treba je povedati, da je bila takrat Jugoslavija zaradi spopada z Informbirojem precej osamljena. Vse vezi z vzhodnimi državami so se pretrgale, z zahodom pa še niso bile vzpostavljene.
Odhodi mnogih razočaranih iz Jugoslavije so bili v polnem teku. Begunska taborišča v Italiji in Avstriji so bila polna Jugoslovanov, ki so zaprosili za politični azil in čakali na odhod v tujino. Tu pa kar naenkrat pripluje polna ladja Jugoslovanov, ki so se prostovoljno odločili za povratek v domovino.
Kurinčič je skupaj z ženo Lucijo in hčerko Zoro začutil vse težave povojnega obdobja v Jugoslaviji. v kateri ni bilo marsičesa, hrana je bila razdeljevana po živilskih kartah.. Kurinčičevi in ostali povratniki pa so se vrnili iz države, kjer je bilo hrane, in to kvalitetne, v izobilju. Tudi standard je bil v Argentini, takrat nevtralni državi med drugo svetovno vojno, precej višji kot v Jugoslaviji, ki je čutila hude posledice štiri letne vojne.
Tudi s stanovanjem so imeli kar precej težav. Država je bila porušena, priliv v mesta velik. V Ljubljani so se sicer gradile nove stanovanjske soseske, toda do njihove izgradnje je bilo potrebno nekje bivati. Kurinčičevi so tako kot tudi mnogi ostali povratniki bivali po sobah, nekateri celo v zasilnih bivališčih. Zanimivo je, da je hčerka začasno spala na tleh v mali sobi pri Kristanovih v pasaži nebotičnika.
Čeprav so izseljenci – povratniki imeli nekaj ugodnosti pri pridobitvi novih stanovanj, je trajalo kar nekaj mesecev, da so Kurinčičevi prve dni junija 1949 dobili ključe novega stanovanja v bloku 3, sedanja Runkova 18 v Šiški. In v tej zvezi še zanimivost.
Mestni bloki v Šiški
To je izredno zanimiv dogodek. Ne vem, kdo točno me je prinesel v blok, v katerem smo ob mojem rojstvu stanovali. Rodil sem se 6.maja 1950 v Ljubljani v porodnišnici na Šlajmerjevi. Oče verjetno to ni bil. Za to je bilo več razlogov; v tistih časih ni bila navada, da bi očetje pokazali preveč vtikanja v ženske zadeve in rojstvo otroka, pa čeprav sina. V tistih časih, tudi mestih, je bila to zgolj ženska zadeva.
Tudi njegov odnos do dela oziroma službe je bil tak, da si ni vzel prostih ur ali celo dopusta, da bi me mami pomagal prinesti domov. Službo planerja na takratni Glavni direkciji za usnjarsko industrijo pri Ministerstvu za gospodarstvo je vseskozi jemal preveč resno oziroma zavzeto.
Tako me je v Mestne bloke št. 3 ob Celovški cesti, kot so se takrat imenovali, prinesla kar mama. Če je bil oče v tistih časih priklenjen na službo in vse kar je v zvezi z njo, si je mama lizala rane, ki jih je povzročila druga svetovna vojna. Še leta 1940 ji kot hčerki Antona Polanca, župana in lastnika valjčnega mlina v Radečah pri Zidanem Mostu sploh ni bilo potrebno karkoli fizično delati. Navajena je bila na gospodinjo pomočnico, delavce v valjčnem mlinu. Nasproti rojstne hiše in milina le preko reke Sopote sta z očetom imela dobro utečen hotel Jadran.
Po vojni jo je nacionalizacija pripeljala iz osrednje hiše v Radečah v mestne bloke v Ljubljano … Nikoli si teh ran ni dobro zacelila. Mogoče ji je prve dni pomagala moja starejša sestra Nika, ki je bil kar 16 let starejša od mene. V času mojega rojstva je obiskovala vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. Druga sestra Vita – štiri leta starejša, pa je mami že ob mojem rojstvu veliko pomagala. Tretja sestra Silvestra – Veta pa se je rodila čez 19 mesecev.
Kurinčič in Slovenska izseljenska matica
Usoda je hotela, da so moji prvi meseci življenja potekali v sosedstvu s Kurinčičevimi. Franc je bil poslovodja v različnih poslovalnicah takratnega trgovskega podjetja Prehrana. Zanimivo je, da je bil takrat tudi poslovodja delikatesne trgovine v hotelu Slon, ki sem jo dolga desetletja vsak dan lahko gledal iz mojega okna pisarne na Cankarjevi 1. Bil je tudi poslovodja prve mesnice na Čopovi , kjer so meso prodajali brez živilskih kart. »Vrste so se včasih vile skoraj do Tromostovja, ljudje so s seboj nosili stole, ko so čakali v vrstah«, mi je mnogo let kasneje govoril Kurinčič.
Slovenska izseljenka matica takrat še ni bila ustanovljena. Začetne opravila v zvezi s povratniki je takrat opravljal Urad za informiranje pri takratnem predsedstvu vlade . Kasneje jih je prevzela skupina pri takratnem SZDL, ki jo je vodil Tone Seliškar, v njej sta bila tudi povratnika Milan Medvešek in Mirko Kuhelj iz ZDA, pridružil se ji je tudi Tomo Brejc , ki je prav tako izkusil težak kruh izseljenstva.
Franc Kurinčič je bil izvoljen v prvi odbor Slovenske izseljenske matice ( predsednik je bil Tone Seliškar, podpredsednik Tomo Brejc, tajnik Stane Lenardič in blagajnik Cvetko Kristan).
Ne vem, če sta se moja starša poznala s Kurinčičevimi. Konec leta 1952 smo se iz mestnih blokov v Šiški preselili v Slovenske Konjice. Oče je bil poslan v tovarno Konus , medtem ko so Kurinčičevi vseskozi živeli v bloku na Runkovi ( spodnja fotografija). Tam je tudi Franc Kurinčič, avgusta 1995, v visoki starosti, umrl.
Ko sem začel delati na Slovenski izseljenski matici oziroma, ko sem spoznal g. Kurinčiča, sta bila moja starša že pokojna, tako da nisem mogle preveriti, ali smo se v tistih dveh letih, ko smo živeli v Šiški, kaj srečevali. Ko pa ponovno berem njegovo knjigo »Na tej in na oni strani oceana«, čutim, kako rad je kot Primorec imel Ljubljano, tako kot jaz Primorsko.
Kovček 