Prvi predsednik TRIGLAV-a iz Splita oziroma 12 slik-spominov na Boštjana Kordiša

 

Boštjan Kordiš 2

Veliko predsednikov slovenskih društev po svetu sem srečal. Pri vseh sem občudoval prizadevnost, vztrajnost in kar je najpomembnejše – pripadnost društvu in  njenim članom. Zavedali pa so se tudi odgovornosti glede  pomena sodelovanja med  Slovenijo od koder izhajajo in  novo sredino, v kateri z društvo  delujejo. Vedno so predsednikovanje opravljali brezplačno, v svojem prostem času. Dostikrat na račun družine, svojega posla ali celo na račun svojega zdravja. Eden izmed tistih, ki mi je zaradi tega ostal najbolj v spominu, je bil Boštjan Kordiš, prvi predsednik slovenskega društva Triglav iz Splita.

Čeprav so minila že štiri leta od kar ga ni več med nami, so spomini nanj pri meni še vedno živi. Ko so nam iz Triglava sporočili novico, da je Boštjan v bolnici in da je z njem hudo, na Matici temu nismo mogli verjeti.  Tolažili smo se;  »pa ni mogoče, da je doma tako hudo padel, da se ne bo izvlekel«. »Saj je zdrav in močan«, pa tudi po osnovni izobrazbi je bil častnik. Tak človek pač ne more kar tako na enkrat umreti in to zaradi padca v stanovanju. Toda usoda je hotela, da mu zdravniki niso mogli pomagati in konec marca 2013 je v bolnišnici v Kninu zavedno zaspal  Boštjan Kordiš – ustanovitelj in prvi predsednik slovenskega društva Triglav iz Splita.

Ko sem zvedel, da mu gre slabo, sem se bal trenutka, ko nam bodo sporočili – tisto kar smo vsi vedeli – datum smrti. Konec marca je močno deževalo, verjetno ne samo v Sloveniji. Velikokrat sem se spomnil na Boštjana, ker nisem moral iti na pogreb, so se mi pred očmi odvijale slike najinega dolgoletnega druženja. Ne nazadnje me  z Boštjanom  prepleta moje delovanje glavnega tajnika na SIM in njegova ustanovitev in vodenje društva Triglav v Splitu. Prav v času njegovega pogreba ( drugega aprila) je nastal pričujoči zapis. V zadoščenje mi bo, ko bo objavljen na facebooku in ga bodo lahko prebrali tudi tisti, ki ne berejo odlično revijo Planika – društvenega glasila Triglava iz Splita.

 

PRVI STIKI

Prvikrat sem srečal  Boštjana v Ljubljani v začetku 1992. Takrat je  v Splitu vodil iniciativni odbor za ustanovitev slovenskega društva v Dalmaciji. Jugoslavija je takrat razpadla. V Splitu pa naj bi nastalo novo društvo, ki bi vključevalo veliko število Slovencev v Dalmaciji in ki so z razpadom Jugoslavije bili postavljeni v povsem novo luč. Bil sem vesel nove pobude. Takrat sem bil še mlad glavni tajnik, ki sem iz meseca v mesec poslušal novice, katero slovensko društvo po svetu je prenehalo delovati. Sedaj pa kar naenkrat novo društvo! V skladu z svojimi zmožnostmi smo Boštjanu in ostalim članom iniciativnega odbora pomagali kolikor smo jim lahko.

Takrat mi je padla v oči urejenost Boštjana in to v vseh pogledih. Ko je prvikrat stopil skozi vrata na Cankarjevi 1 v središču Ljubljane je bil brezhibno oblečen . Praviloma zagorel. »Sem upokojen častnik«, je imel navado reči. Sedaj bom namenil svojo energijo ustanovitvi društva. Isto so mi govorili njegovi tovariši iz iniciativnega odbora: Gustav  Zupan, Konrad Tratnik, Pintarič, Črnologar. Čeprav je (so) dostikrat prišli v naš urad direktno iz celonočne avtobusne vožnje, so bili vedno nasmejani. Vse, kar je obljubil, je tudi izpeljal. Potreboval pa je predvsem veliko informacij. Vsako mojo besed, nasvet je vzel za čisto zlato.

USTANOVNA SKUPŠČINA

Kmalu, že po nekaj mescih, je prispelo vabilo na ustanovno skupščino. 9. maj kako simbolen datum. Na ta dan je bila osvobojena moja Ljubljana, ta dan Evropa slavi kot dan zmage in tega dneva so Slovenci v Splitu in okolici ustanovili svoje društvo. Ponosen sem bil, da smo se ustanovitve društva  navkljub vojnim razmeram udeležili tudi povabljeni iz Ljubljane; prvi minister za Slovenec po svetu dr. Janez Dular, Aleksander Ravnihar iz Zveze kulturnih organizacij. V bivši depandansi takratne Ulice prvoborcev je tisti večer donela slovenska pesem. Pa čeprav društvo še ni imelo svojega pevskega zbora. V kulturnem programu je nastopal priznani pevski zbor Brodospasa. Spominjam se, kako je Boštjan potem ko je skupščina uspela, dobesedno žarel. Predstavljal mi je Slovence in Slovenke. Takrat sem videl, da je dobesedno vsakega poznal  in prepričal, da je prišel na skupščino. Mislim, da  je bilo prisotnih med 300 in 400 ljudi. Vseh Slovencev oziroma članov pa je bilo v Splitu in okolici že preko 1000.

 

PREDSEDNIK – OCIFIR

V vseh teh letih od 1992 pa do 2013  sem vsaj dvakrat na leto obiskal Split. Vedno sem se srečal z Boštjanom. Resnično prevzela me je njegova sposobnost druženja z vsakomur. Ne glede na položaj, spol ali starost. Vedel sem, da je v društvu kar nekaj vojaških starešin, ki so imele višji čin kot Boštjan. Z vsakomur izmed njih je našel pravi stik. Imel sem občutek, da ni imel (paziti moram, da ne uporabim premočan izraz) sovražnikov, morda nesomišljenikov. Bil je zmeren, uglajen. Zdi se mi, da je vedno znal poslušati. Kot tajnik SIM sem naletel na mnogo predsednikov društev širom sveta, ki so imeli vedno močno opozicijo v društvu. Za Boštjana ne morem reči, da jo je imel.

PRIHODI V LJUBLJANO

Ta so bila njegova stalnica. V Ljubljano je često pripotoval; tako kot predsednik društva Triglav, kot tudi funkcionar Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in kot član SLOMAK-a. Vedel sem, da mu ti obiski v Ljubljano godijo. Ne nazadnje je imel tu blizu tudi sorodnike, ki jih je obiskoval. Po mnogih letih so mu ta potovanja postala manj obremenjujoča. Na sestankih je bil vedno bolj suveren in tudi samozavesten.

Nekega jutra sem šel v službo prej kot običajno. Mislim, da je bilo še pred sedmo uro. Center Ljubljane je bil takrat še relativno prazen, ko naenkrat v Argentinskem parku zagledam na klopci sedečega gospoda v črni obleki, beli srajci in kravati. Bil je Boštjan. Tudi on je bil presenečen. «Imam sestanek na Državnem zboru ob deseti uri. Vem da prideš v pisarno šele ob osmi uri, pa sem te čakal tukaj. Veš, avtobus iz Splita me je pripeljal že ob 6 uri.« Seveda sva šla v pisarno. Časa za kosilo pa ni bilo več, kajti ob četrti uri popoldne je že imel avtobus za povratek v Split.

RESTAVRACIJA JOZO V SPLITU

 Čeprav sva se veliko pogovarjala, so bili to več ali manj službeni pogovori oziroma pogovori o sodelovanju, problemih društev in slovenskem izseljenstvu v najširšem pomenu besede. Malokrat se je Boštjan osebno odprl. Ni bil kritičen do drugih. Pri svojem delu tajnika SIM sem se največ bal različnih razgovorov s funkcionarji društev o določenih oponentih, konkurentih, »analizah« posameznega predsednika oziroma članov.  Pri Boštjanu tega nikoli ni bilo.

Ali pač. Mislim, da je bilo to konec devetdesetih let, ko smo v Split pripeljali razstavo fotografij planin oziroma Triglava. Po uspešni otvoritvi razstave v sami Dioklecijanovi palači, mislim, da je bila v stolpu, ki se sedaj imenuje Stolp Evrope, me je povabil na večerjo v bližnjo restavracijo v starem delu mesta. Ker je bila zima, sva bila edina gosta. Takrat se mi je potožil, kako težko je delati z ljudmi: »z ničemer niso zadovoljni«. Toda kmalu je zamahnil z roko »bo že». Tolažil sem ga, da je to pač usoda vseh predsednikov, da nikoli ne bo mogel ne on ne noben drug vsem ustreči v vseh podrobnostih.

Z večerje pa sem vseeno odšel z občutkom, da mu včasih le ni prav, da so nekateri člani nezadovoljni z vsem ali vsaj večino tega kar naredi. Z besedo ni omenil nobenega ali konkretne probleme. Začutil pa sem ga v vsej širini – kot človeka z veliko začetnico, da mu pač ni vseeno, kaj si ljudje o njem mislijo. Še naprej pa bo delal za vse dobro, kot bo to znal. Mogoče mi je ta večer ostal Boštjan v najlepšem spominu.Boštjan Kordiš 3

 

LADIJSKI MODEL 

Na častnem mestu v pisarni glavnega tajnika Slovenske izseljenske matice  stoji že mnogo  let odlična maketa  dalmatinskega leuta, ki ga je SIM prejela od društva Triglav. Maketa je res odlična. Modelarji društva Triglav so bili res vrhunski  mojstri. Izdelali so vsako podrobnost na plovilu. Ne nazadnje so na takih plovilih ali modernejših tudi sami pluli. Kot tajnik sem ganjen ob sprejemu res lepega darila. Ko sem ga hvalil in maketo postavil na  posebno omaro k ostalim darilom slovenskih izseljencev širom sveta, mi je Boštjan samo skromno rekel «Veš podobnega smo dali predsedniku Kučanu, on jo ima kar na svoji pisalni mizi, da jo ima povsem pred očmi«.

BLOK  V SPLITU

 Po enem izmed uspelih kulturnih praznikov nas je Boštjan  vse skupaj povabil  k sebi domov. Stanoval je v enem izmed novih naselij Splita. Naselje je urejeno, sestavljeno iz velikega števila visokih stanovanjskih stolpnic.  Na relativno majhnem obsegu zemljišča-pravo mravljišče ljudi in avtomobilov. Ko smo čakali, da se vsi zberemo pred vhodom  in odpeljemo z dvigali v njegovo stanovanje sem se spomnil Boštjanovih besed, ki mi jih je izrekel nekoč v Ljubljani, ko sva se pogovarjala o slovenski politiki.

 

»Veš Janez,  ko zvečer na HTV slišim vest o Jelinčiču se naslednjo jutro bojim stopiti v dvigalo. Da mi ne bo nekdo od sosedov s katerimi se dobro razumem ne bo zabrusil, pa kaj vi Slovenci sploh hočete«,… Lahko smo mi pametni in nacionalno osveščeni na Šubičevi v Ljubljani, drugače pa je če živimo v tujini.

IZSELJENCI V ZDA

Boštjan me je vedno veliko spraševal o ostalih slovenskih izseljencih. Mnogo stvari ga je zanimalo; predvsem pa, kako delujejo društva. Veliko idej sva skupaj realizirala oziroma jih je Boštjan sam. Jaz sem mu samo povedal svoje mnenje. Taka je  bila akcije »Društva  Triglav po svetu«. Pa na primer oblikovanje in delovanje novih sekcij v društvu in še mnogo drugih.

Vedno je imel pred očmi interese društva, nikoli svojih. Pa tudi če jih je kdaj imel, jih je povedal tako nerodno in  simpatično, da  nikoli ni bil vsiljiv. Kot tajnik matice sem v 23 letih velikokrat organiziral razne , skorajda privatna potovanja, organiziral stike, posle, zaslužke in podobno. Velikokrat sem bil jezen nase, ker sem ljudem, ki si to ne zaslužijo, pomagal pa čeprav samo z posredovanjem naslovov. Ko pa me je Boštjan nekoč po telefonu zaprosil za naslove slovenskih društev v ZDA in za telefonske številke nekaterih Slovencev,  ki jih poznam, sem začutil, da je v stiski. Te naslove je potreboval za svoji hčerki, ki sta odšli živeti v ZDA. Bilo mi je težko. Mnogim v Sloveniji sem odsvetoval preselitev v »boljše« kraje.  Boštjanu tega nisem mogel storiti. Predobro sem poznal situacijo v bivši Jugoslaviji in pa predvsem usodo narodnostno  mešanih zakonov. Boštjan  in njegova družina je to usodo dodobra spoznala.

 

Kordiš Split

IZLET V NOTRANJOST DALMACIJE

 Ena izmed dobrih stvari mojih obiskov v Splitu je bila tudi ta, da sem dodobra spoznal Split z bližnjo in širšo okolico. Tu mi je veliko pomagal Boštjan. Vedel je za mojo šibko točko – željo po spoznavanju Dalmacije. Oh, koliko sem jo v 21 letih druženja z njem spoznal. Po nekem mojem obisku  kulturnega praznika si je Boštjan naslednji dan, čeprav utrujen od organizacije, vzel časa, da mi je pokazal kakšne skriti kot ; Žrnovica, Mosor , Stankoviči. V začetku ni mogel verjeti, da me Dalmacija tako zanima. Posebej –  Dalmatinska Zagora. Pozabil sem že katerega leta je bilo, ko sva obiskala neki  kraj, ki je poznan po kmečkem tekmovanju,  globoko v notranjosti dalmatinske zagore. Ko sva krožila po  majhni vasici, nas je star vaščan, ko je videl avto ljubljanske registracije povabil v hišo – samo en prostor je bil.  V njem pa  miza, trije stoli, omara in ognjišče. Ženi je ukazal, da prinese «pršut i vino«.  Žena je rezala pršut tako, da ga je postavila v predal mize za oporo. (Spomnil sem se marmornatih, ročno okovanih in iz lesa umetno izdelanih stojal za pršut na Krasu)…. Na Boštjanovo vprašanje, kako je in zakaj naju je povabil v hišo, je odgovoril »prije 50 godina služio sam armijo u Vrhnici«.. Od takrat nikoli ni bil več v Sloveniji. Ni vedel, da v Splitu obstoja slovensko društvo. Ko sva se peljala «dol proti obali«,  je Boštjana molčal. Danes sem prepričan, da si je mislil, kako mora še več delati na promociji slovenskega društva Triglav v Splitu in okolici..

ISKANJE DRUŠTVENIH PROSTOROV

Ena izmed aktivnosti, ki je Boštjana okupirala celotno obdobje njegovega delovanja v Triglavu, je bila gotovo iskanje prostorov za društvo. Ko so začeli z delom, so se  najprej dobivali v prostorih različnih slovenskih podjetij, kasneje so se preselili v strogi center Splita  prav v sklop Dioklecijanove palače, potem v Gotsko Ulico, nato v prostore Gorenja. Sam Boštjan ve, koliko razgovorov je opravil tako v Splitu kot tudi v Ljubljani. Kolikim ministrom, državnim sekretarjem, predsednikom je govoril o nujnosti rešitve prostorskih  težav. Sam sem bil priča mnogim razgovorom, obljubam, spodbudnim kimanjem glav, eventualnim zabeležkam v notes. Boštjanu nisem nikoli povedal kako bežno  formalno so se reševale, če so se sploh te zadeve v Ljubljani. Tega mu nisem povedal da ne bi izgubil volje,  nekaj pa tudi iz prepričanja, da bo Slovenija nekoč le našla toliko denarja ali moči, da bo pomagala rešiti probleme s prostori društva Triglav. To se je končno pred tremi leti tudi zgodilo.

STIKI Z NJEGOVO DRUŽINO

Delo predsednika društva zahteva veliko časa, obveznosti, tudi mnogo večerov si od doma. Boštjan je pri svojem predsednikovanju imel podporo v svoji družini. Žena mu je stala ob strani. Vedno se je udeleževala vseh prireditev. Ker ni govorila slovensko, sem ji hotel pomagati in sicer tako, da sem predvsem Boštjanu govoril o primerih predsednikov ali predsednic slovenskih društev po svetu  ki so imeli za partnerja ženo ali moža tuje narodnosti, celo tuje rase, pa ni bilo pri tem nobenih težav. Obvladanje slovenskega jezika je premalo, da lahko nekdo reče, da je dober član društva.  Mislim, da me je žena razumela. Tudi  oba  zeta, sta se vsaj takrat, ko so živeli v Splitu, udeleževala večjih srečanj društev. Čeprav mi Boštjan nikoli ni omenil, da bi zeta imela nelagoden občutek zaradi nepoznavanja slovenščine, se nisem mogel znebiti občutka, da ga to skeli. Vesel je bil, ko se mi je javil iz Arizone iz  obska pri Slovencih in  mi na moje vprašanje  »kako se zet razume s Slovenci?», odgovoril »odlično, saj se pogovarjajo v angleščini«.

20 OBLETNICA TRIGLAVA IN  MOJ ODHOD V POKOJ  

Hrvaška; Zupan, Kordiš

Zadnje moje srečanje z Boštjanom je bilo 2012 ob priliki dvajsete obletnice delovanja Triglava. To pot ni bil več predsednik. Prireditev je bila izpeljana vrhunsko. Čutil sem, kako je bil zadovoljen. Bil je seveda osrednja osebnost, dobil je posebno priznanje… Vseskozi je bil prisoten, toda ni  bil več v prvi vrsti.

Sam sem se zavedal, da je bila ta pot v Split  moja zadnja službena pot. Gledal sem Boštjana, kako se obnaša in si govoril »tudi tebi se čas glavnega tajnika SIM Izteka«.

Konec leta sem se upokojil. Ravno v tistem času je izšla Planika v kateri je Boštjan Kordiš napisal  topel članek z naslovom: »Janez Rogelj odhaja v pokoj«. Nisem se mu mogel zahvaliti zanj. Pričakoval sem, tako kot mnogi drugi, da se bo izvlekel iz bolezni in da mu bom  spomladi ob obisku v Splitu rekel: »saj ne bi bilo treba«.

Prepričan sem, da mi bi odgovoril  »Pusti to, ali se zapeljeva pod Mosor, pogledati Črnologarja?«…

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s