»hoditi na morje«

Večer v koperskem pristanišču370

Foto: Marjan Ciglič: Večer v koprskem pristanišču

Ko smo kontinentalci v začetku 60 let prejšnjega stoletja začeli »hoditi na morje« so bile na tej močno željeni poti tri postaje. Prva je bila v Divači, gostilna  Risnik, kjer se je avtobus zaustavil z vedno pomembnim glasom sprevodnika » 15 minut postanka«.

Meni so iz te prve postaje najbolj ostale v spominu  nizke hiše pokrite z rdečimi »korci«, ki jih takrat v Ljubljani nismo poznali. In pa seveda obvezna dolga vrsta pred straniščem.

Druga postaja je bila bolj poduhovljena. Ko je  avtobus zapeljal mimo Petrinj in se skozi »istrska vrata« začel spuščati proti Črnemu kalu so se nenadoma v avtobusu začeli vzdihi – poglej na desno – morje. Za trenutek tišina nato pa olajšanje – bližamo se cilju.

Zadnja postaja naše poti na morje pa je bila na avtobusni postaji v Kopru, kjer je avtobus moral vzvratno zapeljati na postajo. Že ko je sprevodnik izstopil, da je vozniku pomagal pri uvozu na postajališče  smo začutili morski zrak. Vedno je bil topel, kar je samo po sebi umevno ker smo  »hodili na morje« predvsem poleti.

Že par metrov za postajo pa sem doživel prvi in zame najpomembnejši stik z morjem. Videl sem čolne in v njih ribiče, katerim je morje dajalo kruh in so se mi zdeli veliki in močni. Bili so zagoreli, suhi. Na rokah so jim izstopale žile. V glavnem so bili v modrih majicah. Med seboj so se pogovarjali v italijanskem jeziku, ki ga nisem razumel , zdel pa se mi je zelo pojoč.

Na priloženi fotografiji Marjana Cigliča je ujet sončni zahod tistega časa. Slika verjetno ni bila posneta poleti, ribiči pa so opravljali ista dela kot so to delali poleti, pripravljali so se za odhod na morje .. po ribe po zaslužek. Takrat sem dojemal morje kot prostor, kjer ribiči  lovijo ribe in si s tem služijo kruh.

Vsa leta od takrat , kjer koli sem na morju in gledam ribiče, ki se odpravljalo na lov jim poltihem želim dober ulov. Če pa sem zjutraj na pomolu, ko se vračajo upam, da so se vrnili z polnim mrežami.

Vsa kasnejša leta mi je vzklik »gremo na morje« pomenil  upanje in željo pa nečem lepem. Vedno mi je pomenil optimizem in vedno sem si ga želel. Nikoli pa se nisem odločil, da bi prišel živet k morju. Kam pa bi vendar takrat šel,  če bi želel  nekaj dobrega.

Advertisements

One thought on “»hoditi na morje«

  1. Lep zapis. Tudi ostali imamo podobne zapise. Mi je pa zanimiva, da je bila prva postaja “šele” v Divači, saj sam smatram, da ko sem v Divači, sem že praktično na morju. Se je pa tekom let tudi spremenilo dojemanje poti. Včasih je bila pot na morje (slovensko) zalogaj, sedaj pa-zahvaljujoč modernim cestam, smo na morju že v dobri uri, če govorimo iz slovenske prestolnice.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s