Vrhničan John Jager, eden največjih slovenskih arhitektov, je gradil moderni Minneapolis v ZDA

jaeger-01

31.oktobra 1959 je v starosti 89 let v Minneapolisu (Minnesota) v ZDA umrl arhitekt John Jager. Slučaj je hotel, da sem prav na dan njegove smrti -31. oktobra lani, povsem slučajno na internetu, našel vabilo za posvet strokovnjakov -zgodovinarjev arhitekture, ki je bila konec lanskega leta v Minneapolisu. Presenečen sem bil, ko sem iz gradiva za posvet zasledil več prispevkov o eni najlepših ulic v Minneapolisu ( Minnesota) v ZDA Red Cedar. In kar je najvažnejše; o najlepši hiši v tej ulici, ki nosi številko 6, ki jo je leta 1904 projektiral znameniti slovenski arhitekt John Jager in v njej vse skozi, do svoje smrti 1959, tudi živel. Celoten posvet je bil namenjen delu Johna Jagra, ki ga v Sloveniji danes premalo poznamo.

5311055149_67bd02b8e6_b

Čeprav je od projektiranja in umestitve  hiše v  ta lep naravni prostor, minilo že več kot sto let, lahko šele sedaj dojamemo daljnosežno skrb arhitekta Jagra k ohranitvi naravnega okolja.

Že pred stotimi leti je, kot arhitekt vedel, da mora  skrbeti za ohranitev narave.

Ko je davnega 1904, ob reki Minnehaha kupil 20 arov veliko zemljišče, je bilo to območje izven mesta -povsem na samem. Pobočje vzpetine zaokrožujejo cedre rdeče barve. Vse okoli njih pa so zeleni listavci in iglavci. Mesto je raslo, toda Jager je svoje sosede pridobil, da so meje in namene zemljišča ohranili. Ustanovil je celo Združenje za varstvo in izboljšanje Hiavatskega višavja (Hiawatha Heights improvement association) v katerem je spodbujal vse arhitekte na tem območju, da bi dosegli harmonijo med strukturo in naravo. Bil je vztrajen, tako da je soseska ohranila in celo okrepila naravne lepote območja vse do danes.

hiša arhitekta jagra

Znanemu slovenskemu antropologu Bogu Škrlju je ob njegovem obisku v ZDA leta 1952 pripovedoval;  “Začel sem tukaj v divjini.  Ljudem sem rekel, naj se okolje razvija v skladu z zahtevami narave,  da ne smemo masakrirati doline Minnehahe. Nikoli ne smemo postati slum. Rekel sem, da moramo ohraniti kontinuiteto doseženega, nekaj, kar ne bo propadlo. Joj, kakšne bitke smo bojevali z goseničarji. Pa smo zmagali. Ljudje danes rabijo mater naravo. Če jo poškodujemo z nespametno pozidavo je to rak naše urbanizacije”

Skromna mladost Ivana Jagra.

Ivan Jager se je rodil 16. maja 1871 v bližini  Bistre pri Vrhniki, v železniški čuvajnici. Oče je bil železniški čuvaj. Imel je dve leti starejšega brata Franca. Ljudsko šolo je obiskoval na Uncu pri Rakeku, realko pa v Ljubljani. Že kot otrok je bil nadpovprečno nadarjen ter izredno dober risar . Šolal se je in se tepel z revščino, ter si pomagal s podporami in instrukcijami.

Na realki je bil njegov profesor Fran Levec, ki je znal mlademu Jagru in njegovim sošolcem vzbuditi močno ljubezen do slovanstva in še posebej do slovenske kulture. V nekem pismu iz leta 1933 ga Jager omenja kot svojega drugega očeta. Idealom, ki mu jih je vcepil profesor Levec, je ostal zvest vse življenje. V času šolanja na realki se je z napredno mislečimi in zavednimi sošolci organiziral v tajnem društvu Sloga. Leta 1891 se je zaposlil kot domači učitelj v Ribnici pri sodniku Erhatiču. Potem je odšel na Dunaj. Študiral je tehniko in kasneje postal asistent pri prof. Gruberju.

Vpet je bil v slovensko Moderno.

V času študija se je aktivno vključeval v družbeno življenje slovenskih intelektualcev na Dunaju. V tem času se je družil z Murnom, Cankarjem, Nahtigalom in Kettejem. Sodeloval je pri ustanovitvi Kluba slovenskih tehnikov. V programski spomeniki, ki jo je objavil v Slovanskem svetu, se je zavzel za razvoj tehnične terminologije v slovenskem jeziku.

Ornamentiko je skiciral po slovenskih krajih med leti 1892 in 1902. Poleg naše domovine pa je skiciral tudi po Slavoniji, na Hrvaškem in drugod po Avstro-ogrski med služenjem vojaškega roka. Ornamentalno gradivo je uporabil za ilustracijo pri knjigah Ivana Cankarja »Za narodov blagor« in »Vinjet« ter dveh pesniških zbirk Otona Župančiča »Pisanice« in »Čaša opojnosti«.

page1-220px-ivan_cankar_-_za_narodov_blagor.pdf

Med naloge slovenskih tehnikov je štel tudi proučevanje slovanskega sloga in slovanske dekorativne umetnosti.

Zbirko pirhov z Moravskega, Hrvaške in Slovenije, je Jager, kot odličen risar, izdelal sam. Jager ni bil klasični zbiralec narodnega blaga, temveč mu je zbrano gradivo služilo za nadaljnji študij, v tem primeru slovenskega narodnega sloga in ornamentike, ki jo je vključeval v svoje arhitekturno ustvarjanje. Pri tem se je poglabljal tudi v razlago simbolike južnoslovanskih ornamentov.belokranjske pisanice1016

Tako je zavzetost za zgodovino, jezikoslovje in predvsem ljudsko umetnost ostalo temeljno izhodišče njegovega delovanja vse do njegove smrti leta 1959.

Vrednost številnih skic je v njihovi opremi: vedno je zabeležil kraj, datum in včasih je pripisal komentar. V Jagrovi zapuščini je tudi posebna študija Janka Barleta »Belokranjske pisanice«. Posebno delo na področju ornamentike je naredil Jože Karlovšek v knjigi z naslovom »Slovenski ornament« (1935), kjer opiše razvoj ornamenta od najstarejše dobe pa vse do razvoja v poseben slovenski ornament.

Pomen Narodne kavarne v Ljubljani.

V letu 1898 je veliko potoval po Dolenjski, Pivki, Vipavskem in Krasu ter med potjo skrbno zbiral pristne narodne motive, ki jih je pozneje uporabil za stenski okras prostorov Narodne kavarne v Ljubljani, ki je bila v tistih časih zbirališče naprednih Ljubljančanov. Predvsem so ga zanimali pirhi in njihovo okraševanje. Zbral je čez 150 motivov slovenskih, hrvaških in čeških pisanic, jih opremil s poimenovanjem posameznih motivov, dokumentiral njihovo geografsko poreklo in si zapisal tehnični postopek barvanja. Pri tem se je poglabljal tudi v razlago simbolike južnoslovanskih ornamentov. Vse to znanje je uspešno uporabil pri opremi Narodne kavarne v Ljubljani, ki je bila tedaj v prostorih nekdanje  knjižnice Otona Župančiča. Najbolj so ga mikali okraski na pirhih. Te si je “izposodil”, ko je pripravljal osnutke za opremo Župančičevih in Cankarjevih izdaj.

narodna kavarna jager

Že med študijem na dunajski visoki šoli se je odločil za napredno smer v arhitekturi, ki ga je po končanem študiju povezala z arhitektom Plečnikom. Z njim sta ostala prijatelja tudi pozneje, ko so ju življenjske poti povedle daleč narazen.

Ivan Jager sodi v isto generacijo kot dva najpomembnejša  slovenska arhitekta; Plečnik (rojen 1872) in Fabiani (rojen 1865). Vse tri je na Dunaju v svoj krog pritegnil Oto Wagner, ki je bil takrat profesor na umetnostni akademiji. Za omenjeno trojico arhitektov Jager v svojem pismu založniku Schwentnerju piše , da jih njihova domovina noče priznati in da raje daje pomembna naročila tujim projektantom. Pa vendar je bil tesno povezan s kulturnim okoljem v domovini, saj je bil sodelavec pri prvi slovenski umetnostni razstavi v Ljubljani. Tu je pokazal svoje osnutke za opremo Cankarjevih Vinjet in Za narodov blagor, pa za Župančičevi deli Čaša opojnosti in Pisanice. Zaradi razočaranja ob oddaji dela pri stavbi deželnega dvorca arhitektu Hradskemu se je odločil, da odide na tuje.

Vpliv bivanja na Kitajskem na Jagrovo arhitekturo.

Tako je leta 1901 kot sodelavec prevzel delo pri gradnji avstrijskega poslaništva v Pekingu. Delovanje na Kitajskem je povzročilo hitro zorenje novih načel v njegovih dotedanjih pogledih na arhitekturo liričnega fin de siecla. Nove temeljne težnje napredne arhitekture tistega časa so kazale odstop od historičnih slogov ter hkrati upoštevale funkcionalnost in ornamentiko v novi tako imenovani funkcionalni arhitekturi, ki je smotrno urejevala omejeno prostornino.

Do vsega tega pa je prišel z opazovanjem in z izkušnjami, ki jih je dobil na Kitajskem, ko je upošteval predloge tamkajšnjega arhitekta Ta-Yu. V razpravi What the Engineer Thinks je predlagal, da bi nadomestili pet klasičnih redov arhitekture s petero elementi (glina – opeka, kamen, les, kovina in vlakna) in z združenjem devetih osnov kitajskega dobrega vladanja v 14 zapovedi, ki naj bi bile moralna osnova arhitekture

Naselitev v ZDA.

Ko je leta 1902 končal delo na Kitajskem se je preselil v ZDA v Minneapolis, kjer je že živel njegov oče, ki je tam tudi umrl. Tega leta se je tudi poročil z Selmo Erhovnič iz Ribnice na Dolnjskem.

Jager je kmalu postal izumitelj in ima več patentov ter je bil v mestu in na univerzi spoštovan strokovnjak, pobudnik betonskih zgradb in urbanist.

V Minneapolisu (Minnesota) si je leta 1904 sezidal hišo na Red Cedar Lane št. 6 in je tudi sicer zelo aktivno posegal v urbanistični razvoj “svojega” mesta. Še danes je znan kot “graditelj Minneapolisa”.Kot zanimivost lahko povemo, da je svojo hišo v ulici Rdečih ceder sezidal sam ob nedeljah. Božo Škerlj, ki je bil pri njemu se spominja, da je rad božal kamne v pritličju, ki jih je sam zbiral in vzidal v steno.

Projektiral je eno prvih armiranobetonskih zgradb v Minnesoti

 

 

jaeger-02

Kmalu po prihodu v ZDA  je Jager objavil knjižico o cerkveni arhitekturi v upanju, da bo pridobil stranke.   Jager je oblikoval cerkev Sv. Bernarda v St. Paulu in cerkev Sv. Štefana v okrožju Brockway v Minnesoti (obe lastnosti NRHP).   Bernardova je bila ena prvih armiranobetonskih stavb v Minnesoti. Struktura je edinstvena s podrobnostmi v secesijskem slogu in se pogosto omenja kot ikona v okrožju delavskega razreda. V listu The New World je objavil 21. nov. 1903 članek A Plea for New Ideals, v katerem zahteva, naj Amerika pri svojih cerkvenih stavbah zavrže zgodovinske sloge in ustvarja iz svojega. Ob istem času je izdal angleško pisano brošuro o cerkvenem stavbarstvu s praktičnimi nasveti za arhitekte.

Bil je na Solunski fronti.

Ko se je Evropa zapletla v prvo svetovno vojno, se je Jager kot vnet privrženec slovanskih idej takoj postavil proti Avstriji. Aktivno je sodeloval v Slovenski ligi in podprl odposlance Jugoslovanskega odbora. Zaradi svoje dejavnosti je bil v Gradcu v odsotnosti obsojen na smrt. Z jugoslovanskimi prostovoljnimi četami je ob koncu vojne sodeloval na solunski fronti, kjer je skrbel za obnovo porušenih hiš in za izgradnjo prvega vodovoda. S svojim strokovnim in tehničnem znanjem je pripomogel, da so do pitne vode preko tega vodovoda prišli borci na naj bolj izpostavljenih položajih na Kajmakčalanu, kar je tudi precej pripomoglo k zmagovitem preboju fronte.Po tem je nameraval vstopiti v mestno službo v Ljubljani, vendar se je leta 1919 vrnil v ZDA.
Po vrnitvi s solunske fronte je dalje razvijal svoj filozofski pogled na arhitekturo. Pri tem je analiziral odnos arhitekture do kmetijstva, astronomije, kemije, geologije, verstva, zdravilstva, sociologije in zgodovine, torej do sil, ki arhitekturo sooblikujejo in o njej tudi odločajo. Njegovo vodilo je bilo “misliti, iskati, preizkušati, ustvarjati”. Za to pa arhitekta usposobijo okus in njegova pridnost, pogum, domiselnost in obzirnost. S tem se Jager uvršča med mislece, ki so postavili temelje ameriški arhitekturi. Plečnika je imel za podobnega genija, kot je bil Michelangelo (tako je izjavil Božu Škerlu), za genija, kakršen se rodi na petsto let. S tem je vzbudil pri Purcellu veliko zanimanje za Plečnikovo delo. V pismu Jožetu Plečniku piše Purcell leta 1925: “John Jager je posvetil Minneapolisu okrog dvajset let dela, na katero bi bili Vi ponosni. On je eden naših najbistrejših mislecev o vsem, kar zadeva estetiko, v zadnjih letih je izvršil ogromno delo v filozofskem raziskovanju skupnih rasnih temeljev.”

Cerkev, ki je bila zasnovana za slovensko skupnost v Minnesoti

jaeger-03

Cerkev Sv. Štefana je bila zasnovana za slovensko skupnost s takratne Kranjske, ki je bila v tistem času v Minnesoti v  največjem razcvetu. Jager  se je posvetil neskončnim uram za urejanje vsake podrobnosti načrtovanja in gradnje cerkve in njene notranjosti.

Dr. France Stele je o Ivanu Johnu Jagru zapisal tudi tole: “… Njegovo pomembnost nam je prvi oznanil Purcell. Po vsem, kar doslej vemo, je gotovo, da je Jager pomemben filozof arhitekture in da je tudi vse pozornosti vreden urbanist, ki sta mu narava in njeno umetno dopolnjevanje z arhitekturo eno, nerazdružljivo.

 

Volčji zaliv na jezeru Vermilon

Njegov sodelavec in prijatelj v novi domovini W. G. Purcell (Sullivanov učenec) ga omenja kot prvega, ki je v ZDA formuliral revolucionarno načelo, da je arhitektura umetnost z omejitvami (lupino) oblikovanega prostora, vendar pa so to načelo v Ameriki začeli upoštevati šele nekaj desetletij kasneje.. Svoje nove ideje je uresničil in tudi preizkusil na otoku, ki ga je prav za to tudi kupil na jezeru Lake Vermilion v Minnesoti.

volčji zaliv jager

V tej preprosti stavbi, ki jo je izdelal sam v Volčjem zalivu na jezeru Vermilton, je preživljal svoje počitniške dneve.

 

lake vermilon 1

 

 

 

Za ureditev otoka v Lake Vermilionu je po Purcellu porabil več kot trideset mesecev znanstvenega gozdarskega dela in osebno zamišljenega gradbenega dopolnjevanja, tako da je nastala naravna slika velike lepote. 0 njegovem osebnem arhitekturnem ustvarjanju pričajo vsekakor tudi, že v začetku prispevka  omenjena  Ulica rdečih ceder v Minneapolisu, ki jo je zasnoval, kjer je tudi stanoval in kjer je več hiš zgrajenih po njegovih načrtih, ter slovenska cerkev v Brookwayu, kjer je župnikoval njegov sorodnik.”
Jagrov študijski material je danes zbran in hranjen v arhivu The Cave v Minneapolisu in tako dostopen širši javnosti.

llake vermilon

Na Vrhniki imajo Jagrovo cesto.

Čeprav je Jager znamenit arhitekt in z zlatimi črkami pisan v zgodovino arhitekture in urbanizma v Minneapolisu in  v ZDA sploh, pa je v Sloveniji relativno malo poznan.

Temu je bil deloma kriv tudi sam. Ker je živel in ustvarjal v samoti v  svojem domu  v Ulici rdečih ceder.   Bil je skromen in ni želel, da se govori ali piše o njem. Vesel pa je bil, če je dobil obisk iz domače dežele.

Tako se je v  petdesetih letih prejšnjega stoletja  ustavil pri njem ljubljanski univerzitetni profesor dr. Božo Škerlj, ki je to svoje srečanje opisal v Izseljenskem koledarju 1960.

V tem članku Škerlj plastično opiše, zakaj je Jager živel skoraj samotarsko življenje. Škerlja je kot antropologa zanimalo, zakaj skoraj ne goji stikov z drugimi Slovenci v Minneapolisu, ki jih sicer ni veliko, pa vendarle so. Zelo odločno se je upiral vsem objavam o sebi v časopisih. Nekoč je prišel k njemu novinar s tajnico zaradi nekega njegovega projekta. . Po končanem delu je Jagru ponudil, da bi z njim napisal intervju. Jager pa ga je odklonil rekoč;  “Poslušajte jaz sem naročnik obeh vaših časopisov. Če boste o meni kaj pisali, ne bom več”. Novinar tega ni razumel. Takšnega odgovora na ponujeno možnost intervjuja še ni doživel,  ko si je vendar vsakdo želel, da bi z njem imel intervju. Jager mu je na njegovo začudenje odgovoril: poslušajte, nisem več mlad; potrebujem mir za delo. Delal sem vse življenje v miru, zato sem nekaj tudi ustvaril. Če me objavite v vaših časopisih, bom dobival dnevno 15 do 20 pisem, nešteto telefonskih klicev, pogovorov in obiskov, in naposled se lahko preselim kam drugam. Torej, če boste kaj takega naredili, se bom takoj izselil in gotovo ne bom več vaš naročnik. Novinar je to stališče s težavo , sicer, toda le razumel in ni več sili vanj.

Tako je tudi Jager metal v koš vsakoletna vabila knjižne publikacije “Kdo je kdo v Ameriki? ” Zato je do svoje smrti živel sam na robu velikega mesta, le v krogu najbližjih sosedov.

Zato je vse pohvale vredna odločitev občine Vrhnika , da imajo po njem imenovano Jagrovo cesto. Nekdo bo rekel, kako pa veš, da je imenovana prav po Johnu oziroma Ivanu? in ne po njegovem bratu Francu. To niti ni važno kajti oba sta la s svojim delom in življenjem presegla  rojstni kraj .

20180712_203021

Zgornjo ploščo pa je Muzejsko društvo Vrhnike leta 2009 postavilo nasproti vhoda v tehniškem muzeju v Bistri na Vrhniki.

Obiskal ga je tudi Božidar Jakac.

Leta 1958, nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, sta Jagra obiskala Tatjana in Božidar Jakac. Ob tej priliki je nastal tudi njegov spodnji portret. Ta je nadvse pomemben.  Saj ne razpolagamo z nobeno njegovo drugo fotografijo iz njegovega starejšega življenjskega obdobja. obdobja. Glede na to, da je Jakac bil to pot že drugič v ZDA, je  čutiti, da je želel  s tem portretom  Jagra bolj povezati s  Slovenijo. V knjigi Odmev rdeče zemlje, ki je izšla 1932 in jo je napisal skupaj z Mirom Jarcem, namreč ni omenjen Jager v plejadi pomembnih ameriških Slovencev. Na nek način je ta portret zadnji vizuelni spomin na tega velikega  Slovenca.

portret b. jakca johna jagra zda1215

Jager je ob tem obisku slutil, da bo veliko njegovih načrtov ostalo neuresničenih. Kljub dobremu  počutju, so se leta  (89) poznala in zavedal se je , da se bliža konec njegovemu plodovitemu življenju. Ves čas se je dopisoval z svojimi mlajšimi kolegi na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. V teh pismih je izražal željo, “da se na Grabnu v Ljubljani, kjer je danes spomenik ljubljanskemu mecenu Žigi Zoisu, ustanovi poseben “Jagrov kotiček“, ki bo sprejel vso njegovo dragoceno zapuščino ter s tem pripomogel k rasti mlade slovenske arhitekture, ki je po njegovem mnenju, po koncu druge svetovne vojne in s tem nove izgradnje, dobila  veliko možnosti za  ne sluten razvoj.

Mislim, da je nastopil čas, da se v Sloveniji (zopet) bolj posvetimo liku in delu  tega velikega slovenskega filozofa arhitekture.

Advertisements

One thought on “Vrhničan John Jager, eden največjih slovenskih arhitektov, je gradil moderni Minneapolis v ZDA

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s