Tudi oni so bili izseljenci. Miha Marinko ( Francija) : Od rudarja do predsednika vlade.

Miha Marinko in Lens

Čeprav ni bila nobena skrivnost, je življenjska pot enega vodilnih slovenskih politikov Miha Marinka (1900-1983) relativno malo poznana. Posebej tisti del, ki se tiče njegovega bivanja v Franciji. Ker je njegovo bivanje in delo v Franciji ( 1924-1927  ) primer klasičnega izseljenca tistega časa se mi zdi primerno, da v svojem »kovčku« v poglavju “Tudi oni so bili izseljenci« o njem  napišem nekaj več besed. Posebej še zaradi tega, ker je njegova življenjska pot zelo zanimiva in po svoje zelo tipična za “self made” osebe 20 stoletja. Kar nekaj jih poznamo po Evropi in tudi v Ameriki. v Slovenije pa jih  ni prav veliko.

Imel je težko mladost, kot nezakonski otrok je otroštvo preživljal v skromnih razmerah skupaj z materjo, ki je opravljala težaško delo. Življenje se je odraščajočemu dečku močno spremenilo, ko se je mati 1909 poročila. Zaradi očimove grobosti in skopuštva se je za mladega Miho začelo življenje osamljenega samorastnika. Po končanih štirih razredih osnovne šole v Trbovljah in dveh razredih meščanske šole, se je moral zaposliti v zagorski steklarni in hkrati obiskovati obrtno nadaljevalno šolo. Ob začetku 1. sv. vojne je službo v steklarni izgubil, umrla mu je mama in prevzeti je moral še skrb za 4 mesece staro sestrico. Med 1. sv. vojno je bil zaposlen v rudniški separaciji obrata Kotredež, pri 16 letih je delal v jami, z dvajsetimi je postal rudar kopač. Sodeloval je v delavskih kulturno prosvetnih društvih (bil je blagajnik Vesne), stavkah in bil zaradi domnevnega sodelovanja s komunisti prvič aretiran 1924, pozneje pa še štirinajstkrat zaprt. Po vrnitvi iz preiskovalnega zapora, kjer mu niso mogli dokazati protizakonite politične dejavnosti, je izgubil stik s KPJ, pa tudi na delo v Trbovlje ni bil več sprejet. Zaposlil se je v steklarni v Zagorju, tam pa je zaradi nizkih plač kmalu izbruhnila stavka in odločil se je, da bo odšel za rudarja v Francijo.

Trbovlje nekoč

Novembra 1924 se je tako zaposlil v rudniku Le Vendin v Lensu. Pridružil se je rudarjem iz Zagorja, ki so si že pred njim poiskali delo na tujem. Včlanil se je v rudarski sindikat in se preko krajevne politične sekcije povezal z jugoslovansko sekcijo v Parizu. Postal je član Komunistične partije Francije in zastopnik slovenskih emigrantov v sindikatu francoskih rudarjev ter dopisnik v »Glasu delavcev in kmetov iz Jugoslavije v Franciji in Belgiji«. Učil se je francoščine in nemščine ter ob nedeljah obiskoval slovenske sekcije in delavska prosvetna društva. Ker mu niso priznali kvalifikacije kopača je v januarju 1927 zapustil Lens in se zaposlil v rudniku Lemays v Pecquencourt-Nord.

 

Lens Francija917

Leta 1929 je zbolel za zlatenico. Od takrat dalje je le s težavo delal v rudniku in je večkrat bolehal. Ko so se konec leta 1929 začele širiti vesti o začetku hude gospodarske krize, se je na sovjetski ambasadi prijavil, da bi se rad odselil v Sovjetsko zvezo in se tam zaposlil kot rudar, vendar so njegovo prošnjo odbili. Končno mu je uspelo preko Nemčije le priti v Sovjetsko zvezo, kjer je ostal do leta 1933.

 

v Lensu je delal tudi Tomo Brejc433

V Moskvi je dve leti obiskoval Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda. Ko  se je vrnil domov je postal sekretar PK KPJ za Slovenijo, 1934 član CK KPJ. Deloval je v Revirjih,1935 bil je član iniciativnega odbora za ustanovitev Združene delavske stranke Jugoslavije; 1937 je na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah postal član CK KPS, pa tudi član začasnega vodstva KPJ v domovini ter 1939 vodil posvet vodilnih predstavnikov KPJ v Tacnu, 1940 se je umaknil pred konfinacijo v Zagreb ter kot inštruktor KPJ odšel v Bosno, Dalmacijo in Makedonijo. Po vrnitvi je ilegalno delal v Sloveniji in so urejal Novo Ljudsko pravico. Že pred vojno je bil večkrat zaprt. Leta 1941 je bil prostovoljec jugoslovanske vojske, nato pa med organizatorji NOB, mdr. na Štajerskem in Dolenjskem ter postal prvi politični komisar slovenske partizanske vojske in Glavnega štaba NOV in POV. Septembra 1941 se je udeležil jugoslovanskega partizanskega vojaškega posveta v Stolicah pri Krupnju. Decembra 1941 so ga ujeli  Italijani ter ga maja 1942 obsodili na 30 let zapora. V njihovih zaporih je ostal do kapitulacije Italije in se konec leta 1943 vrnil na slovensko osvobojeno ozemlje.

 Miha Marinko 3

Julija 1944 je kot politični predstavnik slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja odšel na Primorsko in Trst ter Gorenjsko, septembra je postal član razširjenega Izvršnega odbora OF, decembra 1944 pa odšel v Beograd in nato v Makedonijo.


Po osvoboditvi je bil kooptiran v ljudsko skupščino Demokratične federativne Jugoslavije ter deloval v kadrovskem oddelku CK KPJ. Dne 15.6.1946 je postal predsednik vlade LRS, sekretar IO OF in sekretar CK KPS ter 2 desetletji po usmeritvah vodstev KPJ oz. ZKJ in KPS oz. ZKS (od aprila 1958 do oktobra 1966 je bil član IK CK KPJ, nato do 1969 član njegovega predsedstva ter do decembra 1968 član CK KPS, v letih 1946-56 sekretar njegovega politbiroja oz. IK, nato do oktobra 1966 politični sekretar CK KPS, do decembra 1968 član predsedstva CK ZKS) uveljavljal politiko jugoslovanskih in slovenskih komunistov na Slovenskem. Predsednik slovenske vlade oz. IS je bil 1946-53, predsednik ljudske skupščine LRS 1953-62, republiški in zvezni poslanec 1953-67, vmes pa tudi član vodstev in delegat na kongresih in sejah družbenopolitičnih organizacij in sindikatov Jugoslavije. V letih 1964-68 je bil član sveta za ljudsko obrambo SFRJ in od 1963 član sveta federacije.

Miha Marinko

Januarja 1958 je kot politični voditelj Slovenije nastopil v vlogi pomirjevalca stavkajočih rudarjev v Trbovljah, na prvi veliki stavki delavcev v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.  Zgodila se je neobičajna, toda v življenju dostikrat uresničena trditev “nikoli reci nikoli. V kraju v katerem je sam organiziral delavske stavke se je nekaj desetletji kasneje pojavil kot tisti (nekoč bi rekel kot lastnik), ki je moral miriti delavcev. To pot ni bil na tisti strani, ki je žvižgala  in zahtevala. To pot  je stal na nasprotni strani. Verjetno mu ni bilo lahko, ko je na drugi strani videle mnoge s katerimi je nekoč kot sindikalni delavec zahteval tisto za kar je danes govoril, da še ni čas…Miha Marinko v Sallauminesu2518

Tudi mnogo let kasneje se je v Sallauminesu v severovzhodni Franciji blizu kraja kjer je kot rudar delal dve leti, srečal s Slovenci – rudarji,ki so ostali še naprej v Franciji. To pot ni  bil enak med enakimi. V njihovih očeh “se je rešil”. Pogovor pa je stekel. Treba je priznati, da je imel ne samo pogum ampak tudi prepričanje. In prav temu so  slovenski rudarji, ki so takrat še delali v istem rudniku verjeli…. Čeprav je bil sedaj predsednik vlade so čutili,oziroma so si mislili , da je še vedno eden izmed njih..

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s