Zgodovina SIM 15.del: Koliko časa še slovensko izseljenstvo?

Na drugem rednem letnem občnem zboru 30.januarja 1954 so člani SIM izkazali čast umrlemu častnemu predsedniku Etbinu Kristanu, ki je skoraj 35 let svojega življenjskega dela posvetil slovenskim izseljencem v ZDA, med katerimi je deloval kot politični organizator, urednik raznih publikacij, govornik in književnik. Bil je tudi prvi častni član SIM. Med slovenskimi izseljenci je bil poleg Louisa Adamiča ustanovitelj vseslovenske ameriške organizacije(SANS), ki se je vsa posvetila materialni in politični pomoči novi Jugoslaviji.

Častni predsednik SIM Etbin Kristan

Na tem občnem zboru je njen predsednik Tone Seliškar rekel:

»Nastane vprašanje, do kdaj bomo še lahko govorili o slovenstvu v Ameriki. Pravzaprav se da to dognati z matematiko. Od začetka slovenskega izseljenstva v Ameriki, če ga označimo z letnico 1860, bi lahko šteli v Ameriki že 5 generacij. Toda mnogi izmed teh starih izseljencev so se vrnili, oče se je vrnil na posestvo v stari kraj, v Ameriki pa sta ga zamenjala sin ali hčerka. Zato ostanimo kar pri štirih zanesljivih generacijah, to se pravi; oče, sin, vnuk in pravnuk. Najbolj številna je četrta generacija. Če pomislimo, da je bilo prvo slovensko podporno društvo v Ameriki ustanovljeno leta 1882 in da je od tega poteklo že 72 let, tedaj še zlepa ne smemo obupati in govoriti o skorajšnjem koncu slovenskega izseljenstva. Za primer vzemimo samo SNPJ, ki je najmočnejša in najbolj napredna slovenska organizacija, saj šteje okoli 90.000 članov. Po vsej Ameriki ima 700 društev oziroma lož. Njen predsednik je v Ameriki rojen Slovenec, pa tudi mnoga njena društva že vodijo tamkaj rojeni Slovenci. Nekaj takih slovenskih društev seveda že posluje angleško, to se pravi, da prevladuje v teh društvih mlado članstvo slovenskega porekla, ki sicer ne obvlada več slovenskega jezika v govoru in pisavi, se pa kljub temu zaveda svojega slovenskega rodu in je ponosno na slovensko pesem, ki se še vedno razlega po Erijskem in Michiganskem jezeru ter na obali Tihega oceana.

Uradna, v ameriški zemljevid vnesena slovenska imena novih ameriških krajev, kot na primer: Travnik, Slovan, Kranj, Idria, pričajo o zvestobi slovenskih izseljencev do svojega rodu. Tudi druga generacija je še živo aktivna v narodnostnem pogledu, čeprav je to že pristna ameriška generacija.

Naši izseljenci so se domalega vsi ženili s Slovenkami, prav tako tudi prva v Ameriki rojena slovenska generacija. S tretjo generacijo pa zavest narodnega porekla z vso naglico pada, obvladovanje slovenskega jezika je že skoraj povsem ponehalo. Ti slovenski vnuki se že zelo radi ženijo z angleškimi in irskimi ženami, pa tudi z ženami drugih narodnosti; taki mešani zakoni pa silno vplivajo na to, popolnoma zataje narodnostno poreklo. Amerika jim je domovina, angleščina materini jezik. No, tega ne more nihče več preprečiti – to je naravni in neizogibni zakon asimilacije manjšine z večino. S četrto generacijo bo čistega slovenstva v Ameriki in v vseh preostalih državah prav tako konec in okoli leta 1980 bodo samo še poangleženi slovenski priimki pričali, da so ti Amerikanci, Argentinci, Francozi, Nemci itd. pravnuki Slovencev, ki so pred sto leti presadili svojo kri v ameriško ali katero drugo zemljo. Toda dokler je še kaj sledu slovenske žive krvi v tujini, je naša dolžnost, da jim matični narod pošilja tja iz svoje kulturne dediščine vso svojo rodoljubno pomoč …«

Besede, ki jih je pred pol stoletja izrekel Tone Seliškar, se uresničujejo in so bile po svoje preroške. Ocenil je, da bo proces asimilacije slovenskega rodu v tujini trajal še nekaj desetletij, zato je taka organizacija, kot je SIM, nujno potrebna kot trdno oporišče vsem, ki želijo ostati povezani z rojstno domovino, saj ima skoraj vsak slovenski izseljenec v njej še najožje svojce, mnogi celo še starše. Vse to pa se občuti zlasti v izražanju ljubezni do »starega kraja«. Srce slehernega izseljenca bo do smrti obrnjeno v rojstno domovino, najsi je ta izseljenec že pol stoletja v tujini, bogat ali reven, delavec ali izobraženec. Prav ta ljubezen do rodne grude pa je v SIM dobila svoje veliko priznanje, svojo zunanjo obliko in končni dokaz, da rojstna domovina svojih izseljencev ni pozabila, da je vedno z njimi in z nenehno budnostjo spremlja usodo svojega izseljenskega rodu, tudi kadar ponujena roka SIM ne najde odziva.

Louis Adamič je obiskal Urh pri Ljubljani

Tone Seliškar in SIM pa sta bila kritična do Slovenije, ki je v preteklosti gledala na slovenske izseljence kot na neizčrpno banko, ki naj rojstno domovino zasipa z milijoni. S kleno besedo je takratna SIM bičala take navade: »Še danes gre iz Slovenije vsak dan na stotine pisem, zlasti rojakom v ZDA, v katerih prosijo posamezniki, društva, ustanove, šole naše rojake, naj jim pošljejo tisoč stvari, ki jih pogrešajo.« »Paketarstvo«, kot ga je malce zajedljivo označeval Seliškar, se je z leti zmanjševalo (tudi zaradi visoke carine), povsem pa ni nikoli usahnilo.

SIM je leta 1954 priredila razstavo tiska in pomagala širiti kulturno prosvetno dejavnost slovenskih izseljencev. Rojakom v Franciji je poslala kinoprojektor, izdelek tovarne Iskra, ter tri celovečerne filme: Vesna, Kekec in Bela krajina.

Leta 1954 je občni zbor sklenil imenovati pododbore SIM (podružnice) na terenu, v centrih našega izseljenstva, v posameznih okrajih pa poverjenike. Kmalu je imela SIM 34 pododborov: Ig, Grosuplje, Novo mesto, Sodražica, Šentjernej, Kočevje, Ribnica, Ivančna Gorica, Krško, Brežice, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Celje, Sevnica, Mozirje, Murska Sobota, Domžale, Kamnik, Loški Potok, Vrhnika, Logatec, Postojna, Ilirska Bistrica, Nova Gorica, Sežana, Žužemberk, Zagradec, Črnomelj, Metlika.

Na temelju dejavnosti SIM, ki je izseljence obravnavala kot avtonomne subjekte, je lahko njen predsednik Tone Seliškar ob analizi srečanj slovenskih izseljencev s Slovenci v matični domovini v Rodni grudi št. 195 zapisal: »Če pride k nam rojak, ki je ameriški državljan, se nihče od nas ne bo z grdo besedo dotaknil njegove domovine. Pojem domovine je za nas vzvišen nad vsem. Nobenega rojaka še nismo vprašali, kako se politično izživlja, ker je v Matici vsak rojak samo Slovenec in nič drugega. Mi se dobro zavedamo: če je poštenjak, tedaj ima v srcu ohranjeno ljubezen do svoje rojstne domovine in kot tak bo želel svojemu narodu samo dobro. Mi tu smo si po svoje uredili življenje, vi tam tudi po svoje, zato v te stvari ne bomo posegali. Posegali pa bomo v stvar, ki nam je vsem skupna in edina – to je ljubezen do rodne grude in do rodu, iz katerega vsi izhajamo.”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s